7.V vinu je resnica

V vinu je resnica

Cenim modrost, v vinu je resnica, zato pijem vino,
če sem odkrita, seveda tudi zato, ker mi je fino;
všeč mi je ta prefinjen okus, ko po grlu steče,
všeč mi je žvenket, ko mi kdo na zdravje reče.

Rada imam druženje, ki ponavadi zraven paše,
ko sproščeno klepetamo in se obnašamo po naše,
vedno sem imela bolj rada nasmejane obraze,
kot mrke pesimiste in njihove zatežene fraze.

Ljubim dobro voljo ter domače petje spontano -
tudi neubrano – bolj kot zrežirano in odigrano.
Nora sem na ples – rahlo nenadzorovan se ve
in tudi z rujnim vinom prav lepo skupaj gre.

Tudi zato…žlahtno dobro vino pač rada pijem,
mimogrede, se ve v družbi, v oštarijo zavijem,
če je s hudimi moralisti okrog mene kdaj prehudo,
pa jih potolažim, “da mi umetniki pač moramo”.

A vseeno eni žugajo in obupano zmajujejo z glavo,
češ – še ženska povrh – le kam to pripeljalo bo!?
Kje torej vinu res je mesto in kje njegova je pravica,
jaz in še kdo, pač vejameva, da v vinu je resnica.

Samo – kje točno je ta resnica, še vedno ne vem,
je v prvem kozarčku…ali ko več šteti ne uspem?
Po “dolgem iskanju resnice” se mi končno zazdi,
da absolutne resnice v vinu…vendarle ni!?