4.Utopljena krivda

Utopljena krivda

Kar same je prišla tisti večer v lokal in tiho za šankom obsedela,
kakor da ne bi smela, se ji je slaba vest že na obrazu poznala…
Česa ni znala ali dala in kaj, hudiča, je storila narobe, da je šel
in v hipu poteptati uspel, kar sta vsa dolga leta skupaj gradila?

Že davno nazaj si je obljubila, da mu bo za vedno ostala zvesta,
kot bela nevesta je ostala nedolžna, odkrita in povsem poštena,
toda zanj nobena njena vrlina ni bila dovolj, hotel je vedno več,
morda mu celo odveč bile so poplnost, skrb in predanost nje!?

Ko so vanjo zarezale besede, da gre, je najprej krivdo občutila,
da mu ni nudila dovolj, pravočasno ali pa zadosti dobro zanj-
a več od svojih sanj in upanj, strahov in želja mu ni mogla dati,
le mati njegovih otrok ni mogla postati-le to lahko šel je iskat.

Kot bi od vrat do vrat prosila, se počuti, ko naroči novo pijačo,
potem kot otrok novo igračo, občuduje v kozarcu svojem vino,
ki bolečino neskončno vsak naslednji trenutek uspešneje utaplja.
Vsaka nova kaplja, ki z njenega lica kane vanj, mu izboljša okus.

počasi tako gnus do svojih dejanj v svoje krivde dvom prehaja,
njeno že omamljeno glavo obdaja ne več obupano, ampak veselo
razpoloženje, ki smelo odriva žalost in jo presune – vino je krivo,
da spet radoživo gledam v svet! – in si natoči nov kozarec spet…

Advertisements

 
%d bloggers like this: