6. Kritika kritikom

Kritika kritikom

Katera beseda je odsev duše – njene sreče ali trpljenja,
življenja izkušnja in katera zgolj prazna marnja, fraza,
kot človek brez obraza, kot izpraznjena steklenica vina,
kot starec brez spomina…se odloči ob prebiranju nekdo,
ki hudo se lahko tudi zmoti in duši pisoči veliko bol zada.

In sprašujem: Kdo je ta, ki zna presoditi, besede razvrstiti,
kvaliteto od kiča ločiti, ima pravico, da dvigne ali potepa,
kdo je ta, ki to zna – predvsem pa sprašujem, kdo to ame,
ker nihče ne ve in ne sluti, kaj človek, ki piše, čuti takrat.
Zato vsakokrat, ko kaj napišem, sama dvignem svojo dušo.

Ko je pod rušo, šele poeta delo ponavadi vrednost dobi,
a meni se zdi to narobe, prav gotovo za njega srce boleče,
da spodbude goreče ni bil že za časa ustvarjanja deležen,
ko že bežen pogled na te pesnitve samoto v množici obeta –
zato ni kritike, človeka, ki sme oceniti, kaj kvaliteta je poeta.

Advertisements

 
%d bloggers like this: