8.Ni res (da čas celi vse rane)

Ni res (da čas celi vse rane)

Čas nikoli povsem ne zaceli vseh ran  –  jih edinole blaži,
čeprav se slepimo in ves čas nasprotno dopovedujemo si.
Morda uspe ta žalostna, žal, resnična zgodba prepričati…

Majhna deklica z velikim srcem in velikih prestrašenih oči
(čeprav v sebi joče, navzven pa se tako zelo pogumna zdi)
skupaj z bratcem v temno, mrzlo noč hiti – pravzaprav beži

pred grdimi besedami, prepirom, pred jokom in kletvicami,
kar iz dneva v dan ( še bolj pa vse noči !)  ju bega in plaši.
Kje je razigranost, zakaj skrbi, zakaj prijetnega otroštva ni?

Zgodba, ki se je zgodila – marsikatera se tako potihem zgodi
nežnim, nedolžnim srčkom in jim tako večne sledove pusti …
Odrasli pa si največkrat pred takšnimi zgodbami zatiskamo oči.
Tudi zato tista majhna deklica, danes že velika, se še vedno boji,
ne more vse groze pozabiti, strahu skriti, pa če si to še tako želi !
Ljudje jo tolažijo, da čas vse zle spomine umori ter da vse zgladi –

in tako še vedno čaka, da morda pozabi, dušo umiri, a čas ne pusti,
te zgodbe ni moč pozabiti, kako torej z njo živeti, ko še vedno boli ?
Čas v resnici nikoli zares ne zaceli ran, jih morda le nekoliko ublaži…

Advertisements

 
%d bloggers like this: