9.Kruh, vino in čas (2.del)

Kruh, vino in čas

Kruh, radi pravimo, je tisto, za kar se ves čas pehamo,
mečemo ga stran, pa ga še vedno premalo imamo –
pravzaprav se z njim prav grdo in nevarno igramo!

In tako ne znamo nehati in še kar naprej garamo –
še zase premalo, kaj šele, da košček drugemu damo.
Vmes pa si zasluženo dobro vino privoščiti znamo…

Ja, za dobro kapljico si vzamemo čas, če še tako hitimo,
zaveznica je naša, kajti v nje rahli omami lepše živimo,
iz napak uspehe in iz tujcev prave prijatelje naredimo.

Opiti se sami sebi bolj pomembni ter pametnejši zdimo,
nove ideje in nova dosmrtna prijateljstva takrat rodimo,
rešimo težave in globoko zakopane spomine obudimo.

Sicer pa drug mimo drugega, kot da se ne poznamo,
v teatru življenja vsak svojo tragi-komično vlogo imamo,
vsakič novo, a hkrati povsem enako epizodo odigramo.

In nas ne moti, da zmanjkuje časa in da več ne znamo
si stisniti rok ali da topel nasmeh drug drugemu damo,
česar pa seve nikakor, nikoli in nikomur ne priznamo!

Za ljubi vsakdanji kruhek se pač pridno naprej borimo,
sklonjene glave in prazne duše dalje zagnano brzimo
kot roboti, nič nas ne zmoti, še tako hud tempo zdržimo,

osamljenim apelom navkljub se na tej poti ne zbudimo –
še naprej zatopljeni vase za jutri skrbimo, za jutri živimo
in prezremo, da s ta hip izgubljenim časom vse izgubimo.

Advertisements

 
%d bloggers like this: